18.07.2008

Molinaseca – Villafranca del Bierzo

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

Zbudil sem se ob 7.00, ko je vecina romarjev ze zapustila zatocisce. Za dobro jutro sem hodil po skrajno nazanimivem terenu do Ponferade. Po poti sem imel veliko casa za razmisljanje. Spomnil sem se na zgodbico, ki nam jo je Enrique povedal v Tosantosu.

Kmet je nasel zapusceno orlovo gnezdo in v njem eno jajce. Polozil ga je v kurnik, kjer je kokos pridno sedela na njem in po nekaj casa se je zvalil orlic. Zaradi vpliva okolice se je obnasal kot se vedejo piscanci. Praskal je po pesku in letal 30 cm nad tlemi. Nekega dne je visoko na nebu zagledal orla kako elegantno preletava okolico. Prijateteljem piscancem je rekel: “Tudi jaz bi rad tako letal”. Odgovor ki ga je slisal je bil: “Misli si, saj si vendar piscanec.”…In orel je v vsakem izmed nas je zakljucil Enrique.

V Ponferadi sem poiskal bankomat. Bil sem namrec reven kot cervena mis. Tukaj me je spet ujel Steve. Nekako skozi srecujem dolocene ljudi enih pa sploh ne. Skupaj sva se odpravila iz Ponferade. Nekaj casa sva hodila po asfaltu, nato sva prispela do bolj prijaznega terena. Po 20 km se v pripeki pomikamo med vinogradi in obcasno uspem najti mesto za pocitek v senci. Ta dan sem se najbrz znasel blizu svoje psihofizicne meje. Ko sem ze mislil da sem v Villafranci, me je nek romar razveselil s tem, da je ze 4 km do cilja. Pomikal sem najbrz kot na smrt obsojen proti vislicam. Vrocina me je zdelovala. Koncno najdem hostel in se odpravim na kosilo v vas, brez prhanja seveda. S skandinavsko zasedbo malo pokramljamo ob pivu. Pred spanjem sem opravil se higienski minimum, to sem namrec dolgoval ljudem, ki so spali zraven mene. 

  • Share/Bookmark
18.07.2008

Rabanal del Camino – Molinaseca

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

Zadnje dni sem precej utrujen. S tezavo sem se zbudil ob 6.30 in na hitro pojedel zajtrk. Danes je na vrsti vzpon cez “Cruz de Ferro” in sestop do Molinasece. Hoditi po tej pokrajini je pravo pozivilo. Mogoce jo je primerjati s slovenskim sredogorjem. Borovci, zelenje in roze. Po dobrih dveh urah sem prisel do zeleznega kriza, kjer romarji pustijo kamen, svoj kamen. Sam sem svojega za nekaj minut podrzal v roki in razmisljal o prepricanjih in vzorcih, ki bi se jih zelel znebiti in o tem kaksen clovek bi si zelel postati. Nao sem kamen pustil pri “Cruz de Ferro” in upam da tudi vse tisto zaradi cesar sem vcasih v zivljenju hodil po trnovi poti. Spust do Molinasece je bil vse prej kot koristen za moja kolena. Molinaseca je zanimivo mestece, kjer se mladina kopa v reki, ki tece skozi vas. Lepo je videti nekaj deklic v kopalkah za spremembo.

S Stevom sva poiskala trgovino in ze drugic na Caminu pripravila spansko tortiljo. Vecerjala sva s clovekom, ki hodi po Caminu celo leto. Potuje z dvema simpaticnima psickoma. Kljub temu, da se zdi srecen najbrz ne bi zamenjal z njim. Pred spanjem je sledilo se oskrbovanje novih zuljev in nega stopal. Jutri bo spet dolg dan.

  • Share/Bookmark
18.07.2008

Hospital de Orbigo – Rabanal del Camino

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

Danasnji plan je bil prehoditi dolgo pot do Rabanal del Camino (36 km), a sem kljub temu spal do 6.30. Iz hostla sem se odpravil po jutranjem “stretchingu”. Po 16 km sem prispel v Astorgo, kjer sem s Stevom popil kavico. Ob 10.00 je postajalo ze precej vroce, zato sva se odpravila dalje in se sprehodila skozi Astorgo. Je zanimivo mestece, premorejjo celo muzej sunke (Museo de Jamon). Najbrz je to razlog, da je vegetariancem v Spaniji tako tezko. Nekaj kilometrom zatem naletiva na pravo malo armado spanskih in ameriskih dijakov, ki so so podili po Caminu. NA hitro sva se pozanimala kje bodo spali. Nekako nisem bil navdosen, da bi celo noc delil njihovo mladostnisko razposajenost. Verjetno se staram. KLjub temu, da je bil dan precej vroc sem lepo napredoval. Kadar sem bil sam na svojem delu poti sem prepeval jugo balade.

V kraju el Ganso sem oskrbel zulj, ki me je mucil ze nekaj dni. Zadnjih 7 km sem prehodil popolnoma sam in ioskal primeren kamen, ki ga bom naslednji dan pustil pri “Cruz de Ferro”. Ob 16.00 sem prispel v Rabanal. Zaradi gnece sem komaj uspel najti prenocisce. Priblizno od Leona dalje je na poti veliko lovcev na “Compostelo”, za katero je potrebno prehoditi vsaj 100 km. Prenocim v zelo zanimivem hostlu, kjer zbirajo bankovce iz vseh drzav sveta. Nasel sem tudi bankovce za 500, 200, 100, 50 in 10 tolarjev. Po solati in testeninah za vecerjo sem se odpravil na zasluzen pocitek.

  • Share/Bookmark
15.07.2008

Leon – Hospital de Orbigo

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

Za nami je priblizno 2/3 poti do Santiaga. Ta in naslednji dnevi bodo se kako naporni. Danes sem prehodil 35 km, ker sem se zelel izogniti hoji ob cesti, ki je sicer nekoliko krajsa. Kljub vsemu sem obiskal muzej nekega spanskega umetnika, ki me je prijazno sprejel. V moj “credencial” je narisaj “World of Camino” in je vsekakor unikat svoje vrste v primerjavi z ostalimi zigi. Danes smo zaceli zgodaj, ob 6.00, v Orbigo sem prispel nekaj po 15.00 uri. Seveda sem postanke izrabil za pogosto nanasanje soncne kreme. Kaj cemo je poletje in smo v Spaniji. Temperature se gibljejo okrog 35 stopinj celzija. Sedaj gremo kupiti nekaj oglja in pekli bomo klobase na zaru, mmmm. Jutri me caka se ena tezka preizkusnja, 36 km do Rabanal del Camino. Zelim si prikorakati v Santiago 26.07., zato je vzdrzevanje taksnega tempa v tem trenutku bolj kot ne nujno. Po poti sem veliko razmisljal. Po glavi so mi hodile vse mogoce situacije, ljudje, dogodki. Nekatere sem uspel postaviti na svoje mesto v zivljenju, spet druge so tam in potrpezljivo cakajo. Upam, da bom do Santiaga uspel zloziti vse svoje knjige na knjizno polico, v prenesenem smislu seveda.

  • Share/Bookmark
14.07.2008

My thinking area

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

Dosedanji opis mojega potovanje sledil tekocim dnevnim dogodkom. Ker se v opisu enega izmed prejsnjih dni omenil tudi, da trenutno hodimo po t.i. “thinking area”, bo v tem kontekstu navedel nekaj subjektivnih obcutkov in vtisov o dogodkih, ki so so tako ali drugace zaznamovali moje potovanje. Misli, ki jih bom podal niso razvrscene kronolosko, niti ni smiselno, da bi bile. Menim namrec, da misli niso omejene s casom.

V zacetku clovek nekako mora spremeniti svoje dojemanje prostora in casa. 30 km, kolikor jih prehodimo v enem dnevu (malenkost vec kot je relacija Maribor – Ptuj), bi v normalnem zivljenju prevozili v pol ure, z avtomobilom seveda. Po drugi strani je med hojo mogoce poceti razlicne stvari, ki so v bistvu preproste, a si zanje ne vzamemo dovolj casa. Ponavadi med hojo opazujem okolico, naravo, stavbe, detajle na cerkvah ali pa razmisljam o zivljenju. Prostor kot tak tako pridobi na razseznosti in na tak nacin je mogoce resnicno uzivati v sami poti.

Tako koncentrirane radodarnosti, kot sem jo dozivel v povezavi s Caminom, nisem se nikoli v zivljenju. Se preden sem se dajansko podal na pot mi je popolna neznanka poslala svojo opremo in nekaj zdravil. Sonja hvala, s hitro susecimi brisacami si mi res olajslala zivljenje, cista zmaga! Zdaj razumem zakaj.

Vsak romar bi verjetno mirnega srca s tabo podelil pest oresckov in jogurt in uzival med pogovorom s tabo v skupnem zajtrku. Sam se nisem nikoli uvrscal med izrazito radodarne osebe, vendar sem v obrnjenih vlogah storil enako in se ob tem cudovito pocutil. S casoma postanes del velike druzine. Res pomaga ce dojames, da si vse omejitve v zivljenju postavljamo sami. Ne glede na to kako skromen obrok smo pripravili za vecerjo, zmeraj je bilo cudezno dovolj za vse ki so sedeli za mizo. Se vec, obcasno je ostalo se za koga, ki si tisti dan iz dolocenega razloga ni priskrbel obroka.

Ena izmed prvih lekcij, ki sem jih prejel na poti je lekcija sprejemanja. Moje prepricanje, preden sem se podal na pot, da bom srecal same sorodne duse. Ce povem po pravici sem se zmotil in to zelo. Srecal sem pestro paleto ljudi in osebnosti (nekateri jih namrec premorejo vec). Eni ljudlje Camino dojemajo kot sportno tekmovanje in ne delijo s tabo mnenja, da je 40 km vsak dan malenkost prevec. Drugi romarji drzijo med hojo v roki rozni venec. Tretji so prebrali vse knjige ala Paulo Coelho in so se s vsebino popolnoma poistovetili. Vsi ti ljudje ustvarjajo pesto mnozico situacij, ki se jih skoraj moras nauciti sprejemati, torej fleksibilnost je tukaj nujna. V nasprotnem primeru ti preostane le mucno prestevanje dni ki so ostali do konca poti. V kratkem casu (ali ze prej) dojames, da je edino kar lahko spremenis tvoja osebnost in osebna prepricanja ter stalisca.

Naj omenim, da je na poti Camino de Santiago priblizno 30% Nemcev. So nedvomno tista kasta ljudi, z eno samo izjemo, s katerimi se nekako ne ujamem. Mimam sicer nobenih zadrzkom do Nemcem, nasprotno, menim celo da delajo zelo dobre avtomobile. Morda se le kot clovek rojen v SFRJ ne morem cisto poistovetiti z njihovo distanco, razmisljanjem in 1001 pravilom. Razlog za veliko stevilo nemskih romarjev je neka knjizna uspesnica, ki jo je napisaj nemski komik. V zvezi z Nemci imam eno poucno a tudi travmaticno izkusnjo, ki sem jo morda vzel prevec osebno. V kraju Carrion de los Condes smo prenocili v samostanu. Nemski romar, ki je 10 let nazaj dozivel hudo prometno nesreco, je zapadel v cudno dusevno stanje. Ni razsodno dojemal okolice, ne sebe, ne svojega vedenja. Vsi njegovi sonarodnjaki so situacijo opazovali od dalec, kot da s takim clovekom nocejo imeti opravka. Steve in Oscar (American in Spanec) ter dve nuni so izvedlo vso potrebno logistiko za njegov prevoz v bolnisnico. Se bom raje vzdrzal nadaljnjega komentarja.

Ena izmed lepsih cloveskih lastnosti je po mojem mnenju emapatija in skrb za socloveka. Na poti sem se veckrat znasel v situaciji, ko je bila moja sposobnost vzivljanja v obcutke drugih na preizkusnji. Zlagal bi se, ce bi trdil, da sem vse “izpite” opravil z odliko, se pa je moja sposobno emapatije scasoma krepila. Kmalu sem zacutil, da so noge, kolena in stopala na Camino de Santiago svetisce. Ti deli telesa navadno odlocajo o tem ali bos pot do Santiaga prehodil ali se tja pripeljal z avtobusom. Skozi pogovor z drugimi romarji sem uvidel, da ni vec vprasanje ali si to zelijo, upajo le da bodo zmogli, sam cutim enako. Vsi si zelimo pes v Santiago. Iti na avtobus je pri zdravih nogah ne sovpada s prepricanjem vecine. Stopiti na avtobus bi spodkopalo cast romarja.

Spomnim se dneva ko smo prespali v Tosantosu. Takrat sem trpel zaradi bolecin v stopalih in ozuljenega prsta. Slutil sem, da bo jutri tezko nadaljevati, zato sem nagovoril vsakega ki sem ga imel moznost ogovoriti. Odprt sem bil za vsak nasvet. Tekom vecera sem imel vse pripomocke za zdravljenje zuljev in nove vlozke za cevlje, vse to v vasici, ki ne premore trgovine. Takrat sem prvic spoznal kaj v resnici pomeni “Spirit of Camino”. Kasneje sem se veckrat znasel v situaciji, ko je kdo s podobnimi problemi potreboval pomoc in me nagovoril. Potrudil sem se pomagati po najboljsih moceh, mu prenesel inforacije ali ga napotil k komu drugemu, ki bi mu po moji presoji lahko pomagal. Scasoma sem se zacnel avedati, da so vsi ljudje s katerimi se pogosto srecujes tukaj z dolocenim namenom. Morda le da ti pomagajo pri osebnostni rasti ali te spomnijo na stvar, ki se je trudis pomesti pod predpraznik. Spomnim se dne, ko sem spoznal cloveka z natancno taksnimi lastnostmi, kot jih ima oseba iz moje preteklosti. Ta oseba mi je pomagala do spoznanja, da moram predihati svojopreteklost in jo pustiti za sabo za vse vecne case, ter se na tak nacin obogatiti se z eno izkusnjo.

Z ljudmi, ki jih spoznas na poti in z njimi prezivis nekaj casa, delis zivljenje na tak nacin, da se zdi da so tvoji prijatelji iz otrostva. Posledicno je zaradi tega zelo tezko skriti lastne osebnostne lastnosti, sveda tiste za katere menis da so slabe. Nekako ne mores ubezati sebi, ljudje ti ves cas drzijo ogledalo in ti verjetno njim. Znasel sem se v situaciji, ko bi moral sebi priznati svojo sibkost, hibo, napako. Ego se je na vso moc boril, da bi prikril osebnostni “primanjkljaj”, vsaj jaz sem mislil da to je moj primanjkljaj. Namesto da bi preprosto opustil preziveto prepricanje oz. nacelo, sem v sebi iskal izgovore, da se mi ne bi bilo potrebno spremeniti. Ampak ko sem priznal da sem kaksen pac sem, clovek, krvav pod kozo, sem dozivel obcutek, ki ga ne znam opisati. “Mesano na zaru”, bi bil verjetno najboljsi opis tega obcutka. Po drugi strani sem se zavedal, da sem napravil nekaj prostora za kaj novega.

Glede na to, da se moje delovno razmerje iztece 25.07.2008 sem menil, da bom veliko miselne energije na Caminu porabil za odgovore na vprasanja glede moje naslednje zaposlitve. Namesto tega veliko razmisljam o trenutnih in preteklih interakcijah z ljudmi. To je tisti del, ki sem ga v preteklosti pogosto zanemarjal in je v tem trenutku pac priplaval na povrsje. Kar zadeva sluzbo ze skoraj zagotovo vem, da bi rad doloceno obdobje prezivel s Spaniji. Vzljubil sem dezelo, jezik in ljudi.

  • Share/Bookmark
14.07.2008

Mansilla de las Mulas – Leon

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

Kot sem ze vceraj napovedal, smo danes prispeli v Leon. Prekrasno mesto s cudovito katedralo, podobno kot Burgos. Pot je bila danes ena izmed manj zanimivih. Razburljivo je bilo preckanje stiripasovnice. Kje vse ne poteka Camino de Santiago. Z razliko od prejsnih dni je bilo danes vstajanje ob 7.00 in obedovanje v bliznji kafetriji. V tej regiji zraven pijace ponavadi postrezejo tudi “Tapas”, ki je brezplacen. Torej za 1 EUR dobis kavico, sok in kos peciva. Kar lepa gesta.

  • Share/Bookmark
13.07.2008

Bercianos del Real Camino – Mansilla de las Mulas

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

Iz Bercianosa smo se odpravili kot vsako jutro neklaj po 6.00. Pot je bila dokaj monotona, redko poseljeno podrocje, 13 km odsek brez cesarkoli, hoja ob cesti. Res se ze veselim, da pridemo spet do bolj goratega podrocja. Moj organizem ocitno deluje vsak da bolje. Hrano, ki jo uzivamo tukaj, bi verjetno zdravniki oznacili kot nekaj najslabsega. Vseeno se po 27 km, ki smo jih opravili danes, pocutim odlicno. Razmisljal sem celo, da bi sel do naslednje vasi (6 km), a sem tukaj ostal zaradi dobre druzbe.

Jutri bomo v Leonu, od katerega smo oddaljeni le se 20 km. Od Leona do Santiago de Compostela je potem “le” se 300 km. Do sedaj smo prehodili nekaj manj kot 500 km. Vsi romarji hitijo proti Santiagu, da bi ujeli “fiesto”, ki je 25. julija. Sam sem v prejsnji dneh svojo pot planiral tako, da bi tudi sam ujel ta dogodek, a sem se nekaj dni nazaj odlocil da ne bom vec sledil temu cilju. Raje bom obiskal kaksen lep kraj na poti in se tako izognil gneci, ki bo verjetno v Santiagu na ta sveti dan neznosna. Planiram, da bom v Santiagu okrog 26. julija.

  • Share/Bookmark
13.07.2008

Teradillos de los Templarios – Bercianos del Real Camino

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

Komaj zjutraj sem se zavedal, da presnji dan nisem imel nobenih problemov z nogami. Ali je blagoslov zalegel, ali pa so se moje noge ze navadile na dnevno rutino. Kakorkoli ze, vazno da je vse vredu. Ves dan bomo hodili po Meseti, ki se rateza od Burgosa in vse do Leona. Nekateri ji pravijo tudi “thinking area”, saj tukaj nimas poceti nic drugega kot hoditi in razmisljati. Kamorkoli ti seze poglet je sama ravnica. Kljub temu, da je pokrajina cudovita, bi mi godilo malo spremembe. Pot je vodila skozi vasice, ki nudijo moznost za pocitek in malico. V manjsem mestu po imenu Sahagun, smo v hotelski restavraciji za 5 EUR ujeli zajtrk. Menim da ni potrebno posebej razlagati, da se jim verjetno v nasem primeru verjetno ni ravno izslo. Po 10 km hoje si namrec ze posteno lacen in lahko pojes vola in pol. Kljub temu, da sem zelel ta dan nadaljevati nadaljevati do kraja El Burgo Ranero, me je domac “albergue” tipa “donativo” preprical, da sem pot skrajsal za 8 km. Po skupinskem pripravljanju vecerje in obedovanju smo ob 21.55 pogledali se krasen soncni zahod.

  • Share/Bookmark
11.07.2008

Carrion de los Condes – Terradillos de los Templarios

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

To jutro je bilo nekaj posebnega. Ze dan prej so nas opozarjali, da naj vzamemo na pot dovolj vode, ker je potrebo prehoditi 18 km popolnoma avtonomno, torej jes in pijes kar imas v nahrbtniku. Ker je je prejsnji dan bil precej vroc so vsi odkoralkali takoj po 6. uri. Jutro je bilo kislo, pripravljalo se je k dezju,  o vrocini ni bilo ne duha ne sluha. Po priblizno 9 km naletimo na kiosk, kjer mozakar pripravlja rostilj. Zanimivo ob 8. uri rostilj, tega se nisem pocel. Seveda se nisem mogel upreti skusnjavi, priznam. Nadaljnjih 9 km sem v trenutku prehodil. Morda je k temu pripomogla druzba mlade Norvezanke. Kmalu sva prispela do Calzadilla de la Cueza, torej prve naslednje vasice. Saj ni bilo tako grozno. Seveda nam je bilo vreme naklonjeno, kot na vseh tezjih odsekih do sedaj. Imamo pac sreco. Nadaljni del poti prehodim le s Stevom, nastanila sva se v prevem hostlu na poti. Seveda je potem sledilo pranje oblacij, hrana itd. Zvecer smo kramljali v vecji druscini in razpravljali o naslednjem dnevu.

  • Share/Bookmark
11.07.2008

Boadilla del Camino – Carrion de los Condes

Objavljeno v Aktualno , avtor doconwalk

Jutra so postala ze nekako rutinska. Vstajanje ob 5.30, oblacenje in pranje zob, odhod ob 6.00. Svoj nahrtnik poznam ze tako dobro da brez tezav spakiram v popolni temi. Ob 6.00 sem ze korakal skozi polmrak v kraju Boadilla del Camino, do kraja Fromista, mojega vcerajsnjega nesojenega cilja. Ob 7.20 sem ze skrkal kavico v baru in klepetal z finsko romarko, s katero sva se spoznala v Burgosu. Od nikoder se je pojavil Steve, ki je prenocil v tem kraju in privoscili smo si skupni zajtrk in “relax” tja do 8.00.  Na bliznjem bankomatu sem dvignil nekaj denarja, ki ga je ze primanjkovalo in to kar z navadno bancno kartico. Ocitno ima EU vseeno svoje prednosti. Ponovno, sem po priblizno 10 km cutil bolecine v podplatih, a sem nadaljeval kljub bolecini. Kljub vsemu je pot hitro minila in s Stevom sva poiskala najblizjo restavracijo v kraju Carrion de los Condes. Lakota je bila ze huda. Imela sva tudi manjsi nesporazum s spanskim romarjem, ki je na vsak nacin hotel povedati da ne smeva kaditi v lokalu, medtem ko sva midva uzivala v cigareti po kosilu. Mimogrede v Spaniji se v lokalih kadi, to mu je prijazno razlozil tudi natakar. Kakorkoli, poiskala sva “albergue”, ki nosi naslov Santa Maria in deluje v sklopu tamkajsnjega samostana. Tri nune so nas prijazno sprejele in pred spanjem sem se udelezil tudi meditacije. Vsak romar je v dar dobil papirnato zvezdico, ki simbolizira svetlobo, prejeli smo tudi njihov njihov blagoslov, ki nam bo pomagal na nadaljnji poti.

  • Share/Bookmark