21.07.2008

O Cebreiro – Samos

Objavljeno v Aktualno avtor doconwalk

V sobi nas je spalo okrog 40, kar je pomenilo, da sem se zbudil takrat kot vsi drugi, torej zgodaj. Po dveh piskotih za zajtrk in slabo informiran sem se odpravil po daljsi poti do Triacastele. V tem delu je veliko alternativnih poti. Po sestih kilometrih sem si privoscil kavico in zajtrk. Nadaljeval sem po prekrasni pokrajini. Spust v dolino ni bil nec posebnega ali pa sem glede na pripovedovanja res pricakoval najhujse. V Triacasteli sem napolnil svoje telesne energijske rezerve. Vso pot sem sreceval stare in nove priajtelje a sem se do Samosa odpravil sam. Prva 2-3 km sem pesacil po pokrajini, ki bi jo lahko primerjal z Blejskim Vintgarjem. Recica, zelenje, drevesa, praprot…Ob nekem podrtem drevesu sem obstal in v mislim premlal se eno Enriquejevo zgodbico, ki je vsaj tako poucna kot prva.

V majhni vasici je zivelo okrog 100 ljudi. Imeli so dovolj hrane pijace, skratka bili so dobro preskrbljeni, a nekako niso bili srecni. Poprosili so modreca, da jim pomaga najti sreco. Ta je hodil po vasi cel teden in nekega dne ob polni luni s prstom pokazal na Luno. Trije ljudje so takoj doumeli lepoto in odsli srecni in obogateni z novim spoznanjem. Ostali so se se dolga leta prerekali o tem pod kaksnim kotom je bila roka modreca, koliko prstov je bilo iztegnjenih in podobno.

Verjetno je v tej zgodbi mogoce najti vzporednice tudi s sedanjo druzbeno ureditvijo. Da porabimo prevec casa za nepomembne stvari, to je skoraj gotovo. Danes bom prenocil v samostanu in se pred spanjem udelezil se mase. Srbohrvaski jezik, ki smo se ga ucili v soli mi je koncno prisel prav pri komunikaciji z Crnogorcem in Ukrajincem. Pravijo da vse pride enkrat prav, ce ne prej cez sedem let.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !