14.07.2008

My thinking area

Objavljeno v Aktualno avtor doconwalk

Dosedanji opis mojega potovanje sledil tekocim dnevnim dogodkom. Ker se v opisu enega izmed prejsnjih dni omenil tudi, da trenutno hodimo po t.i. “thinking area”, bo v tem kontekstu navedel nekaj subjektivnih obcutkov in vtisov o dogodkih, ki so so tako ali drugace zaznamovali moje potovanje. Misli, ki jih bom podal niso razvrscene kronolosko, niti ni smiselno, da bi bile. Menim namrec, da misli niso omejene s casom.

V zacetku clovek nekako mora spremeniti svoje dojemanje prostora in casa. 30 km, kolikor jih prehodimo v enem dnevu (malenkost vec kot je relacija Maribor – Ptuj), bi v normalnem zivljenju prevozili v pol ure, z avtomobilom seveda. Po drugi strani je med hojo mogoce poceti razlicne stvari, ki so v bistvu preproste, a si zanje ne vzamemo dovolj casa. Ponavadi med hojo opazujem okolico, naravo, stavbe, detajle na cerkvah ali pa razmisljam o zivljenju. Prostor kot tak tako pridobi na razseznosti in na tak nacin je mogoce resnicno uzivati v sami poti.

Tako koncentrirane radodarnosti, kot sem jo dozivel v povezavi s Caminom, nisem se nikoli v zivljenju. Se preden sem se dajansko podal na pot mi je popolna neznanka poslala svojo opremo in nekaj zdravil. Sonja hvala, s hitro susecimi brisacami si mi res olajslala zivljenje, cista zmaga! Zdaj razumem zakaj.

Vsak romar bi verjetno mirnega srca s tabo podelil pest oresckov in jogurt in uzival med pogovorom s tabo v skupnem zajtrku. Sam se nisem nikoli uvrscal med izrazito radodarne osebe, vendar sem v obrnjenih vlogah storil enako in se ob tem cudovito pocutil. S casoma postanes del velike druzine. Res pomaga ce dojames, da si vse omejitve v zivljenju postavljamo sami. Ne glede na to kako skromen obrok smo pripravili za vecerjo, zmeraj je bilo cudezno dovolj za vse ki so sedeli za mizo. Se vec, obcasno je ostalo se za koga, ki si tisti dan iz dolocenega razloga ni priskrbel obroka.

Ena izmed prvih lekcij, ki sem jih prejel na poti je lekcija sprejemanja. Moje prepricanje, preden sem se podal na pot, da bom srecal same sorodne duse. Ce povem po pravici sem se zmotil in to zelo. Srecal sem pestro paleto ljudi in osebnosti (nekateri jih namrec premorejo vec). Eni ljudlje Camino dojemajo kot sportno tekmovanje in ne delijo s tabo mnenja, da je 40 km vsak dan malenkost prevec. Drugi romarji drzijo med hojo v roki rozni venec. Tretji so prebrali vse knjige ala Paulo Coelho in so se s vsebino popolnoma poistovetili. Vsi ti ljudje ustvarjajo pesto mnozico situacij, ki se jih skoraj moras nauciti sprejemati, torej fleksibilnost je tukaj nujna. V nasprotnem primeru ti preostane le mucno prestevanje dni ki so ostali do konca poti. V kratkem casu (ali ze prej) dojames, da je edino kar lahko spremenis tvoja osebnost in osebna prepricanja ter stalisca.

Naj omenim, da je na poti Camino de Santiago priblizno 30% Nemcev. So nedvomno tista kasta ljudi, z eno samo izjemo, s katerimi se nekako ne ujamem. Mimam sicer nobenih zadrzkom do Nemcem, nasprotno, menim celo da delajo zelo dobre avtomobile. Morda se le kot clovek rojen v SFRJ ne morem cisto poistovetiti z njihovo distanco, razmisljanjem in 1001 pravilom. Razlog za veliko stevilo nemskih romarjev je neka knjizna uspesnica, ki jo je napisaj nemski komik. V zvezi z Nemci imam eno poucno a tudi travmaticno izkusnjo, ki sem jo morda vzel prevec osebno. V kraju Carrion de los Condes smo prenocili v samostanu. Nemski romar, ki je 10 let nazaj dozivel hudo prometno nesreco, je zapadel v cudno dusevno stanje. Ni razsodno dojemal okolice, ne sebe, ne svojega vedenja. Vsi njegovi sonarodnjaki so situacijo opazovali od dalec, kot da s takim clovekom nocejo imeti opravka. Steve in Oscar (American in Spanec) ter dve nuni so izvedlo vso potrebno logistiko za njegov prevoz v bolnisnico. Se bom raje vzdrzal nadaljnjega komentarja.

Ena izmed lepsih cloveskih lastnosti je po mojem mnenju emapatija in skrb za socloveka. Na poti sem se veckrat znasel v situaciji, ko je bila moja sposobnost vzivljanja v obcutke drugih na preizkusnji. Zlagal bi se, ce bi trdil, da sem vse “izpite” opravil z odliko, se pa je moja sposobno emapatije scasoma krepila. Kmalu sem zacutil, da so noge, kolena in stopala na Camino de Santiago svetisce. Ti deli telesa navadno odlocajo o tem ali bos pot do Santiaga prehodil ali se tja pripeljal z avtobusom. Skozi pogovor z drugimi romarji sem uvidel, da ni vec vprasanje ali si to zelijo, upajo le da bodo zmogli, sam cutim enako. Vsi si zelimo pes v Santiago. Iti na avtobus je pri zdravih nogah ne sovpada s prepricanjem vecine. Stopiti na avtobus bi spodkopalo cast romarja.

Spomnim se dneva ko smo prespali v Tosantosu. Takrat sem trpel zaradi bolecin v stopalih in ozuljenega prsta. Slutil sem, da bo jutri tezko nadaljevati, zato sem nagovoril vsakega ki sem ga imel moznost ogovoriti. Odprt sem bil za vsak nasvet. Tekom vecera sem imel vse pripomocke za zdravljenje zuljev in nove vlozke za cevlje, vse to v vasici, ki ne premore trgovine. Takrat sem prvic spoznal kaj v resnici pomeni “Spirit of Camino”. Kasneje sem se veckrat znasel v situaciji, ko je kdo s podobnimi problemi potreboval pomoc in me nagovoril. Potrudil sem se pomagati po najboljsih moceh, mu prenesel inforacije ali ga napotil k komu drugemu, ki bi mu po moji presoji lahko pomagal. Scasoma sem se zacnel avedati, da so vsi ljudje s katerimi se pogosto srecujes tukaj z dolocenim namenom. Morda le da ti pomagajo pri osebnostni rasti ali te spomnijo na stvar, ki se je trudis pomesti pod predpraznik. Spomnim se dne, ko sem spoznal cloveka z natancno taksnimi lastnostmi, kot jih ima oseba iz moje preteklosti. Ta oseba mi je pomagala do spoznanja, da moram predihati svojopreteklost in jo pustiti za sabo za vse vecne case, ter se na tak nacin obogatiti se z eno izkusnjo.

Z ljudmi, ki jih spoznas na poti in z njimi prezivis nekaj casa, delis zivljenje na tak nacin, da se zdi da so tvoji prijatelji iz otrostva. Posledicno je zaradi tega zelo tezko skriti lastne osebnostne lastnosti, sveda tiste za katere menis da so slabe. Nekako ne mores ubezati sebi, ljudje ti ves cas drzijo ogledalo in ti verjetno njim. Znasel sem se v situaciji, ko bi moral sebi priznati svojo sibkost, hibo, napako. Ego se je na vso moc boril, da bi prikril osebnostni “primanjkljaj”, vsaj jaz sem mislil da to je moj primanjkljaj. Namesto da bi preprosto opustil preziveto prepricanje oz. nacelo, sem v sebi iskal izgovore, da se mi ne bi bilo potrebno spremeniti. Ampak ko sem priznal da sem kaksen pac sem, clovek, krvav pod kozo, sem dozivel obcutek, ki ga ne znam opisati. “Mesano na zaru”, bi bil verjetno najboljsi opis tega obcutka. Po drugi strani sem se zavedal, da sem napravil nekaj prostora za kaj novega.

Glede na to, da se moje delovno razmerje iztece 25.07.2008 sem menil, da bom veliko miselne energije na Caminu porabil za odgovore na vprasanja glede moje naslednje zaposlitve. Namesto tega veliko razmisljam o trenutnih in preteklih interakcijah z ljudmi. To je tisti del, ki sem ga v preteklosti pogosto zanemarjal in je v tem trenutku pac priplaval na povrsje. Kar zadeva sluzbo ze skoraj zagotovo vem, da bi rad doloceno obdobje prezivel s Spaniji. Vzljubil sem dezelo, jezik in ljudi.

  • Share/Bookmark
 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

5 komentarjev

  1. Petra pravi:

    Sanjaj naprej…in živi kot nikoli doslej!

    14.07.2008 ob 22:29

  2. Aljaz pravi:

    Ja verjetno je res sproščujoče v ‘tvojem’ svetu, kjer nimaš skrbi, ki so posledica divjega tempa sodobnega sveta v katerem vsi bezljajo in se grebejo za različne materialne dobrine, pri tem pa pozabijo pogledati na cvetlice da bi opazili kako je lep ta svet in kako malo v bistvu potrebujemo za kvalitetno življenje. Zato uživaj v svojem svetu, dokler traja.

    L.P. in naj ti pot ne mine prehitro

    15.07.2008 ob 09:26

  3. Cufko pravi:

    Krasno napisano… Staremu Dejanu pošiljam poljub in objem v slovo… Novemu ponujam roko v pozdrav, klasičen ‘Me veseli’ in preden se podam naprej še bežen stisk z željo, da izkoristi svet, ki se je zanj odprl.
    Pa saj veš: ‘Izkušnja ni tisto, kar se nam zgodi. Izkušnja je, kar storimo s tistim, kar se nam zgodi.’
    Pogrešala te bom…

    15.07.2008 ob 11:59

  4. Aleš pravi:

    Čestitke za tale zapis. Še bolj si me spodbudil za na pot…

    15.07.2008 ob 22:37

  5. Fero pravi:

    Well done, “Mali” Prijatelj!
    Ni moč tista, ki jo damo, ampak so izkušnje tiste, ki jih imamo, da smo lahko močni, kadar so drugi pomoči potrebni! In takrat tudi odmislimo misli na morebitni nesupeh, saj so vsi padci bili pred pobiranjem na noge. Že te vidim na koncu “dolge vasi” z imenom Camino kako vzklikaš v sebi: “Pa vendar je bilo vredno!”
    Lep pozdrav,
    Fero

    18.07.2008 ob 15:24

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !